Ana Vovk in Tina Ritlop

Šola prihodnosti: od prenosa znanja k oblikovanju trajnostnega načina življenja

Svet vstopa v obdobje hitrih in medsebojno prepletenih sprememb, ki temeljito spreminjajo način življenja, dela, učenja in medsebojnih odnosov. Digitalizacija, razvoj umetne inteligence, avtomatizacija, podnebne spremembe, demografski premiki, globalna povezanost, vse večja količina informacij ter naraščajoči izzivi na področju duševnega zdravja zahtevajo drugačen pogled na vlogo vzgoje in izobraževanja (OECD, 2020; UNESCO, 2020). Šola zato  postaja okolje, ki presega sistematično posredovanja znanja, v katerem posameznik razvija sposobnosti za odgovorno in kakovostno življenje v kompleksni družbi.

Slika: @lookstudio on magnific.com

Razvoj digitalnih tehnologij je bistveno povečal dostopnost informacij, vendar hkrati postavlja posameznika pred nove izzive. Kritično vrednotenje informacij, odgovorna uporaba digitalnih tehnologij, razumevanje umetne inteligence ter sposobnost sprejemanja premišljenih odločitev postajajo ključne kompetence sodobnega časa (OECD, 2020). Hkrati raziskave opozarjajo, da digitalna povezanost sama po sebi ne krepi socialne povezanosti, temveč lahko prispeva tudi k večji osamljenosti, zmanjšani kakovosti medosebnih odnosov ter slabšemu duševnemu zdravju otrok in mladostnikov (UNESCO, 2024).

Poleg tehnoloških sprememb sodobno družbo zaznamujejo tudi podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, naraščajoča poraba naravnih virov, socialne neenakosti, demografske spremembe ter spremenjeni življenjski slogi. Ti izzivi niso zgolj okoljski ali gospodarski problemi, temveč pomembno vplivajo na zdravje ljudi, kakovost življenja, prehransko varnost, družbeno kohezijo in dolgoročno odpornost skupnosti. Vse bolj se uveljavlja spoznanje, da so okoljski, družbeni in zdravstveni sistemi medsebojno tesno povezani, zato sodobnih izzivov ni mogoče obravnavati ločeno, temveč celostno (Whitmee idr., 2015; UNESCO, 2020; Plut, 2008). Koncepta One Health in Planetary Health poudarjata, da je dolgoročna blaginja človeka neločljivo povezana z ohranjanjem zdravih ekosistemov, biotske raznovrstnosti ter odgovornim upravljanjem naravnih virov (Whitmee idr., 2015). Zato vse več mednarodnih organizacij poudarja potrebo po razvoju kompetenc, ki posamezniku omogočajo razumevanje kompleksnosti sodobnega sveta, sistemsko razmišljanje, odgovorno odločanje ter aktivno sodelovanje pri oblikovanju trajnostne družbe (UNESCO, 2020; Bianchi idr., 2022; Rieckmann, 2018; Wiek idr., 2011).

Slika: @magnific on magnific.com

Vzporedno se spreminja tudi razumevanje uspešnosti šole. Če je bilo tradicionalno merilo kakovosti predvsem obseg usvojenega znanja, sodobni pristopi vse bolj poudarjajo pomen celostnega razvoja posameznika. Poleg akademskih dosežkov postajajo ključni razvoj kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti, sodelovanja, empatije, odpornosti, etičnega odločanja, odgovornosti ter sposobnosti vseživljenjskega učenja (Biesta, 2022; Fullan, 2020; Marentič Požarnik, 2000). OECD Learning Compass 2030 poudarja, da mora šola učencem omogočiti razvoj transformativnih kompetenc, s katerimi bodo sposobni ustvarjati novo vrednost, usklajevati različne interese ter prevzemati odgovornost za svoje odločitve in njihovo dolgoročno učinkovanje (OECD, 2020). Podobno GreenComp izpostavlja, da uspešnost sodobnega izobraževanja ni odvisna zgolj od količine pridobljenega znanja, temveč predvsem od sposobnosti posameznika, da znanje povezuje z vrednotami, sodelovanjem in odgovornim delovanjem v korist skupnega dobrega (Bianchi idr., 2022). Tudi Vovk (2025) poudarja, da je trajnostnost mogoče razvijati le skozi povezovanje znanja z vsakodnevnimi življenjskimi izkušnjami, odgovornim ravnanjem in aktivnim vključevanjem posameznika v skupnost.

Takšno razumevanje pomeni pomemben premik od (zgolj) poučevanja vsebin k oblikovanju načina življenja. Šola prihodnosti ni zgolj prostor, kjer učenci pridobivajo znanje, vse bolj postaja  skupnost, v kateri se skozi vsakodnevne odnose, sodelovanje, odgovornost, izkušnje in zgled oblikujejo vrednote ter življenjske navade. Učenje postaja proces oblikovanja človeka, ki zna povezovati znanje z odgovornim ravnanjem in prispevati k skupnemu dobremu (Fullan, 2020; Dumont, Istance in Benavides, 2013).

V tem okviru postaja trajnostnost ena temeljnih življenjskih kompetenc sodobnega človeka. Presega vsebine posameznih učnih predmetov ali projektov in postaja način razmišljanja, odločanja in delovanja, ki prežema vsakdanje življenje posameznika in celotne šolske skupnosti. Razumevanje trajnostnosti kot življenjske paradigme zato odpira vprašanje, kako lahko šola ustvari okolje, v katerem učenci trajnostnost ne le spoznavajo, temveč jo tudi živijo. Pri tem ima posebno vlogo ravnatelj kot vodja sodelovanja za oblikovanje vizije, kulture in razvojnih usmeritve šole, kar predstavlja osrednjo temo nadaljnje obravnave.

Literatura

Bianchi, G., Pisiotis, U., & Cabrera Giraldez, M. (2022). GreenComp: The European sustainability competence framework (M. Bacigalupo & Y. Punie, ur.). Publications Office of the European Union. https://doi.org/10.2760/13286

Biesta, G. J. J. (2022). World-centred education: A view for the present. Routledge. https://doi.org/10.4324/9781003098331

Dumont, H., Istance, D., & Benavides, F. (ur.). (2013). O naravi učenja: Uporaba raziskav za navdih prakse. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Fullan, M. (2020). System change in education. American Journal of Education, 126(4), 653–663. https://doi.org/10.1086/709975

Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. DZS.

OECD. (2020). What students learn matters: Towards a 21st century curriculum. https://doi.org/10.1787/d86d4d9a-en

Plut, D. (2008). Vrednotenje geografskega okolja in okoljska etika. Dela, 29, 63–75. https://doi.org/10.4312/dela.29.5.63-75

Rieckmann, M. (2018). Learning to transform the world: Key competencies in education for sustainable development. V A. Leicht, J. Heiss in W. J. Byun (ur.), Issues and trends in education for sustainable development (str. 39–59). UNESCO.

UNESCO. (2020). Education for sustainable development: A roadmap. https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000374802

UNESCO. (2023). Global education monitoring report 2023: Technology in education—A tool on whose terms? https://doi.org/10.54676/UZQV8501

Vovk, A. (2025). Živa zemlja – zdrava prihodnost. Založba Kmečki glas.

Whitmee, S., Haines, A., Beyrer, C., Boltz, F., Capon, A. G., de Souza Dias, B. F., Ezeh, A., Frumkin, H., Gong, P., Head, P., Horton, R., Mace, G. M., Marten, R., Myers, S. S., Nishtar, S., Osofsky, S. A., Pattanayak, S. K., Pongsiri, M. J., Romanelli, C., … Yach, D. (2015). Safeguarding human health in the Anthropocene epoch: Report of The Rockefeller Foundation–Lancet Commission on planetary health. The Lancet, 386(10007), 1973–2028. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(15)60901-1

Wiek, A., Withycombe, L., & Redman, C. L. (2011). Key competencies in sustainability: A reference framework for academic program development. Sustainability Science, 6(2), 203–218. https://doi.org/10.1007/s11625-011-0132-6